SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Tabori

 

 

Program 2005 - 12. TABOR SLOVENCEV PO SVETU


 

dr. Janko Zerzer

Povojno begunstvo med koroškimi Slovenci

Ko spregovorim o povojnem begunstvu med koroškimi Slovenci, povem najprej nekaj besed o taborišču v Spittalu ob Dravi, saj so tam begunci živeli dalj časa in majhen delček tam živi še danes. Tamkajšnje taborišče je bilo urejeno leta 1942 za internirance in je imelo kapaciteto za kakih 5.000 oseb. Po letu 1945 je bilo tam spravljenih 3.500 oseb, pretežno Slovencev. Med leti 1945 in 1947 je taborišče upravljala UNRRA, begunska administracija Združenih narodov, nato britanska zasedbena sila, ki pa ga je decembra 1949 izročila Avstriji. Medtem ko je na koncu 40 let v taborišču živelo še kakih 3.000 Slovencev, se je število zaradi izselitve v prekomorske dežele zmanjšalo do leta 1954 na 354. Danes od teh beguncev v Spittalu živi le še kakih deset družin in otroci tretje generacije imajo deloma že probleme s slovenskim jezikom.

V taborišču se je takoj začelo kulturno življenje, ki so ga v glavnem organizirali salezijanci. Imeli so osnovno šolo, gimnazijo, mladinski dom in poklicno šolo, ki jo je ustanovil in upravljal Ivan Matko. Razmišljali so celo o slovenski univerzi, kar pa se ni dalo uresničiti. Učni programi so bili v veliki meri prilagojeni avstrijskim, učni jezik pa je bil seveda slovenski.

Toliko na kratko o taborišču Spittal. Nas pa predvsem zanima, kakšno vlogo so begunci igrali v življenju koroških Slovencev. Na prvi pogled in z ozirom na število beguncev, moramo reči, zelo skromno. Begunci niso iskali naše bližine, na strani koroških Slovencev pa tudi ni bilo zanimanja za »Kranjce«. In končno je Spittal od južne Koroške bolj oddaljen, kot bi pričakovali. Njihov cilj pa itak ni bila Koroška, temveč prekomorske dežele. Nekaj pa jih je le zašlo v naše vrste, bodisi da so tu imeli znance ali so našli kako zaposlitev. Ti pa so pretežno igrali pomembne vloge in so v naših vrstah opravljali izredno dragoceno kulturno delo. V prvi vrsti so to bili duhovniki, o katerih pa bom govoril pozneje.

Med begunci je bilo nekaj učiteljev, ki bi radi poučevali na dvojezičnih šolah. So tudi začeli, pa niso dobili stalne zaposlitve, ker niso imeli avstrijskega državljanstva in ga tudi niso dobili. Tako jim je preostala samo emigracija. Omenim le Armina Kurbusa, ki ga imajo v Št. Lenartu pri Sedmih studencih in v Bilčovsu še v najboljšem spominu. Otroke je učil peti in je šel z otroškim zborčkom iz Št. Lenarta celo gostovat v Gorico in Trst. Enako je šlo Bogomiru Lumbarju, ki ni mogel poučevati in je postal urednik pri Našem tedniku, kjer je sploh bilo zaposlenih več begunskih časnikarjev, poleg Lumbarja še inž. Lambert Muri in Anton Lipovšek. Drugače se je Avstrija zadržala do kočevarskih učiteljev, katere je takoj zaposlila in so tudi takoj začeli s pričakovanim delom ponemčevanja. Nekatere učiteljice so našle zaposlitev pri šolskih sestrah, npr. Zinka Muri in Marinka Ziherl, ki se je poročila z mladim profesorjem celovškega učiteljišča, dr. Valentinom Inzkom, poznejšim predsednikom Narodnega sveta koroških Slovencev in šolskim nadzornikom. Sama je učila na slovenskih privatnih šolah v Št. Petru, Št. Rupertu in v Tinjah, na Zvezni trgovski akademiji in ogromno publicirala in še publicira v Nedelji, Družini in domu in Mohorjevem koledarju.

Nekaj šolskih sester se je pridružilo koroškim skupnostim, s. Stanislava, s. Berhmana; s. Celina je vodila od leta 1946 prvi slovenski otroški vrtec v Št. Petru. S. Gonzaga Kobentar je bila vzgojiteljica v Mohorjevem dijaškem domu, je vodila gospodinjsko šolo v Št. Rupertu in je v sodelovanju z Vinkom Zaletelom, dr. Tischlerjem, Silvom Miheličem in Milko Hartman opravila med mladino ogromno kulturno poslanstvo.

Rajko Ložar, ki je študiral arhitekturo na Dunaju, je bil učitelj v begunski gimnaziji v Lienzu in v Spittalu in je v času koroške emigracije raziskoval posebnosti koroške kmečke hiše, pri čemer mu je asistiral študent arhitekture Jože Bavdaž, in zapisoval koroška slovenska narečja. Svoje strokovne članke je objavljal v Koroški kroniki, reviji Vera in dom in v Mohorjevem koledarju. Ko je bila razpuščena begunska gimnazija v Spittalu, je predlagal dr. Tischlerju, da bi jo preselili v Celovec, vendar za ta načrt ni našel odprtih ušes.

Izredno dragocene sledove je zapustil kljub kratkemu bivanju na Koroškem dr. Ludvik Puš, kar zelo zanimivo opisuje v knjigi spominov Na dolgo pot. Angleška zasedbena sila ga je takoj pritegnila kot sodelavca pri tedniku Koroška kronika. Dve leti je redno pisal narodno-navduševalne članke o dragocenosti materinega jezika, o ohranjevanju slovenskih izročil in navad, zlasti pa o slovenskem šolstvu. Poudarjal je pravico koroških Slovencev do lastne slovenske gimnazije in do učiteljišča, kajti za nadaljnji razvoj narodne skupnosti je potrebno lastno izobraženstvo. Precej je pisal tudi o problemih slovenskega kmeta na Koroškem. S kolesom je zahajal med kmete, si ogledoval kmetije, se razgovarjal in ocenjeval. Največ strokovnih člankov pa je objavil o čebelarstvu, saj je imel diplomo slavne dunajske čebelarske šole in je marsikoga navdušil za to hvaležno dejavnost. Njegov najbolj zvesti »učenec« je bil mladi Ruepi v Velinji vasi. Leta 1946 je srečal svojega bivšega študijskega kolega prelata Blümla, ki ga je z lahkoto prepričal, da je postal organist in zborovodja v Rožeku in je organizacijsko pomagal šolskim sestram, ki so se smele vrniti v svojo šolo v Št. Petru, da je jeseni spet mogla odpreti vrata gospodinjska šola. Leto navrh je prevzel mesto organista v celovškem Št. Petru, postal član stolnega pevskega zbora in učitelj na orglarski šoli. Skupaj s patrom Odilom Hajnškom sta zbrala in izdala 190 cerkvenih pesmi, ki jih je dr. Puš harmoniziral. Cerkvena pesmarica z naslovom Svete pesmi še danes služi našim organistom in cerkvenim pevcem kot nepogrešljiv pripomoček pri slovenskem in dvojezičnem bogoslužju. O tem projektu je zapisal: »S patrom Odilom sva zapustila na Koroškem s to pesmarico spomenik najine ljubezni do rodu, ki živi in poje v zibelki slovenstva.« Res škoda, da je dr. Puš oktobra 1947 že zapustil Koroško, kar pa je razumljivo, saj ga je UDBA neprestano zasledovala tudi v emigraciji in je bil kar dvakrat aretiran.

Velik pomen je imela v povojnih letih emigracija za Mohorjevo družbo v Celovcu. Mnogi begunci so imeli osebne stike s prelatom Valentinom Podgorcem, Rudolfom Blümlom in Jankom Hornböckom. Če so prišli v Evropo, so se zglasili pri Mohorjevi, v Domu prosvete v Tinjah ali pri šolskih sestrah, saj v Slovenijo niso mogli. Bili so naročeni na Mohorjev koledar, ki je redno tudi poročal v življenju slovenskih skupnosti v emigraciji. Slovenci po svetu so tudi mnogo darovali za razne dejavnosti koroških Slovencev. Pater Odilo je zbiral denar za Mohorjevo tiskarno, da si je mogla nabaviti nove stroje. Podpore so pošiljali iz Amerike za Slomškov dom, za Modestov dom, za prezidave gospodinjskih šol v Št. Petru in Št. Rupertu, za Sodaliteto v Tinjah. Vedno spet sem se čudil ob srečanjih z emigranti, kako dobro so poučeni o koroških razmerah. Saj ni čuda, ko so redno dobivali Nedeljo, so bili svojčas naročeni na Naš tednik. V znak povezanosti med krščanskim taborom koroških Slovencev in emigracijo sta Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza leta 1995 podelila Tischlerjevo nagrado Blažu Potočniku iz Toronta.

Mohorjeva družba je založila dolgo vrsto knjig begunskih avtorjev, mdr. Ludvika Ceglarja, Vojka Arka, Hajnškove Marijine božje poti, Podobe iz otroštva Mandrskega Ludveta Ludvika Puša, več knjig Jakoba Kolariča, predvsem njegov življenjepis škofa Rožmana, vrsto besedil Metoda Turnška, kot največjo storitev gotovo njegov prevod Rimskega misala, Naše zdravilne rastline in Šmarnice Franca Mihelčiča in predvsem med leti 1947 in 1981 nič manj kot petnajst romanov Karla Mauserja, nekatere tudi v ponatisu.

Medtem ko je imela Mohorjeva preko svoje založbe kontakte do emigracije vsa povojna leta, je bil na kulturnem področju župnik Vinko Zaletel, sam begunec, edini s Koroške, ki je begunce obiskoval na vseh celinah, jih seznanjal s koroško pokrajino in koroškimi ljudmi in doma poročal o njihovem življenju. To se je začelo spreminjati sredi 80ih let. Na Koroški dan v Torontu, kjer so vedno zbirali sredstva za potrebe Mohorjeve, je leta 1985 Mohorjeva družba poslala moški pevski zbor Kočno iz Sveč. Sprejem tam in pri drugih skupinah v Kanadi in ZDA je bil veličasten in se obiskovalci kar niso mogli načuditi nad živo narodno zavestjo rojakov na onem koncu sveta. Še večji vtis na koroške obiskovalce je napravilo narodno in kulturno življenje slovenskih beguncev v Argentini. Tja je namreč spremljal rektor Kopeinig Vinka Zaletela, in ko se je vrnil, je ves navdušen organiziral nadaljnji obisk s Koroške v Argentini. Torej sva potovala dr. Vospernik kot ravnatelj Slovenske gimnazije in glavni urednik Celovškega zvona in jaz kot predstavnik Krščanske kulturne zveze leta 1986 čez veliko lužo in tam doživela neverjetne stvari. Tri tedne sva bila sprejeta kot kak državni obisk in lahko rečem, da se je takrat začela razmeroma živa kulturna izmenjava med zdomstvom in Koroško, ali bolj precizno, med delom Koroške. Pred tem je bil edino celovški Gallus leta 1974 na pevskem potovanju v Severni Ameriki. Medtem pa je bilo že nekaj naših zborov in skupin v Argentini, tudi v Severni Ameriki in Avstraliji, in vedno spet prihajajo maturanti, učitelji, gledališčniki in pevci k nam. Naj mimogrede omenim, da je prav od takrat s Koroško zelo tesno povezana ena velikih koncertnih pevk naših dni, Bernarda Fink. To pa je druga zgodba. Seveda je tudi dejstvo, da se je kipar France Gorše iz ameriške emigracije preselil na Koroško in si v Svečah ustvaril svoje bivališče in stalno galerijo, močno poživilo našo kulturno sceno.

Zanimivo je končno še vprašanje, kako so se emigranti integrirali v našo koroško skupnost. Da so bili dolgo časa begunci uredniki Koroške kronike in pozneje Našega tednika, sem že omenil. Tudi pri slovenskih oddajah celovške radijske postaje so bili najprej zaposleni uredniki, ki so prišli po letu 1945 iz Slovenije. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da sta bila Helmut Hartman in Mira Pehani iz Jugoslavije pregnana, le dr. Vrbinc, ki se jima je pridružil leta 1966, je prišel skozi ljubeljski predor in študij zaključil v Gradcu. V Spittalu je ostalo le malo družin. Na gospodinjske tečaje in v gospodinjsko šolo v Št. Petru so poslali sedem deklet, ena je obiskovala triletno strokovno šolo. Na Slovensko gimnazijo se jih je vpisalo šest. Od teh sta morala dva šolo zapustiti po kratkem času, ker nista bila avstrijska državljana, štirje pa so opravili maturo. Dva od njih, Franc Florjančič in Lojze Dolinar, danes sama poučujeta na tej šoli, ostala dva pa sta zaposlena na Dunaju oz. v Gradcu.

Neprecenljivo vlogo pa so igrali v našem verskem in kulturnem življenju begunski duhovniki. Levica je sicer vedno trdila, da so begunski duhovniki stali tudi v ozadju pri ustanavljanju Narodnega sveta koroških Slovencev in da je desnica dobivala denar iz emigracije in iz Rima, vendar je to popolnoma zvito iz trte. Obstaja seznam udeležencev ustanovnega občnega zbora Narodnega sveta, in tam ne najdemo niti enega begunca, ne laika, ne duhovnika. Pač pa so bili duhovniki izredno aktivni na drugih področjih. Kdo bi brez njih upravljal naše župnije, si le težko predstavljamo, saj se jih je na Koroškem ustavilo več kot trideset, večina od njih salezijancev. Centralna osebnost je bil brez dvoma prof. Alojzij Luskar, ravnatelj salezijanske skupnosti na Kamnu v Podjuni. Svojim ovčicam v spittalskem taborišču je skušal dopovedati, da jim morajo biti koroški Slovenci v določenem smislu zgled, ker so zdržali dolga stoletja pritisku nemške večine. Njegov načrt je bil, da bi se kmetje med begunci naselili na Koroškem in si ustvarili nove domove. Imel je dogovor s škocjanskim župnikom Koglekom, ki je bil pripravljen jim prodati prostrana župnijska zemljišča, zbiral je tudi denar, da bi jih pri tem podprl, vendar se je le družina Nevenke Mrgan, poročene Sommeregger poslužila te možnosti. Drugi se niso dali prepričati, morda ker je bila meja k Jugoslaviji preblizu. Za izobražence pa je bila glavna ovira ta, da kot tuji državljani na Koroškem niso dobili zaposlitve in so bili prisiljeni iti v emigracijo.

Kot predstojnik salezijancev je svoje sobrate redno vsak teden poklical k sebi v župnišče na Kamnu. Med drugim jim je priporočal, naj se aktivno vključijo v kulturno življenje koroških Slovencev, kar so nekateri dejansko izvedli, in še kako! Ko je bila ustanovljena leta 1957 Slovenska gimnazija, jim je naročil, naj nagovarjajo starše, da pošljejo svoje otroke v to šolo, in gotovo ni slučaj, da je prišlo največ otrok iz župnij, kjer so delovali salezijanci: Ivan Matko v Selah, Alojzij Nemec v Šmihelu, Janez Rovan v Škocjanu. Večkrat je izjavil ravnatelj dr. Tischler, da na novi gimnaziji ne bi bilo toliko vpisov brez podpore slovenskih salezijancev.

Luskar je ustanovil na Kamnu tudi orglarsko šolo, imel na skrbi celo upravo, učil verouk in cerkveno zakonodajo. Za glasbene predmete pa je imel v hiši izvrstne strokovnjake: Franceta Cigana in Silva Miheliča. Imel je tudi idejo, da bi se mladina v okviru prosvetnih društev več športno udejstvovala, naj bi ustanovili sekcije za nogomet, tenis ipd. Vendar s tem predlogom pri Krščanski kulturni zvezi ni uspel.

Luskar je bil neverjetno podjeten, vendar je deloval bolj v ozadju. Vse bolj v ospredju pa je stal njegov sobrat France Cigan. Ko se je po študiju glasbe iz Gradca vrnil leta 1949 na Koroško, je najprej upravljal faro Kamen v Podjuni. Tu je ustanovil godbo na pihala, ki je redno nastopala na novih mašah, večjih cerkvenih praznikih in shodih. Od leta 1950 do 1957 je vodil skupaj s Silvom Miheličem orglarsko šolo na Kamnu. V letih 1954 do 1957 je poučeval vzgojeslovje in petje na zasebni kmetijski šoli v Tinjah. Ko je bila leta 1957 ustanovljena Zvezna gimnazija za Slovence, ga je dr. Tischler takoj pritegnil za učitelja glasbe. Poleg glasbenega pouka je uvedel na šoli zborovsko petje. Na sklepnih akademijah šole je nastopilo kar več zborov: deški, dekliški, fantovski, mladinski in mešani zbor. Leta 1969 je v Združenem zboru sodelovalo 220 mladih pevk in pevcev. Z mešanim mladinskim zborom se je večkrat udeležil mladinskih pevskih festivalov v Celju in tam žel lepe uspehe. Trikrat so odnesli mladi pevci bronasto, enkrat celo srebrno medaljo. Za potrebe glasbenega pouka je pripravil dva učbenika o glasbeni zgodovini.

Na izvenšolskem področju je bil od leta 1957 tudi vzgojitelj v fantovskem dijaškem domu Mohorjeve družbe. Da bi se ti mladinci mogli čimbolj solidno pripraviti na naloge v političnem, kulturnem in gospodarskem življenju, je dal pobudo za ustanovitev Koroške dijaške zveze. Učil je mladince tudi tolerance do drugih gledanj in nikoli ni nastopal proti tistemu sistemu v Jugoslaviji, katerega žrtev je bil osebno.

Z župnikom Holmarjem je leta 1953 osnoval Zvezo pevskih društev in postal njen centralni zborovodja. Leta 1960 je ustanovil Mešani pevski zbor Jakob Petelin Gallus, z njim študiral zahtevno literaturo in se udeležil tekmovanj ter zbor vodil na gostovanja. Z APZ Tone Tomšič iz Ljubljane je navezal kontakte in kot begunec napotil normalizacijio odnosov med Ljubljano in koroško slovensko desnico.

V šolskih počitnicah je od leta 1958 naprej sistematično zbiral stare koroške ljudske pesmi. Prepotoval je celo Koroško, spraševal, zapisoval in snemal na magnetofon. Izsledke je objavljal v Letnih poročilih Slovenske gimnazije. Vsega skupaj je zapisal in komentiral 187 pesmi. Pesmarica Slovenske narodne pesmi, ki jo je pripravil skupaj s Silvom Miheličem v Spittalu, je bila dragocena zakladnica za vso slovensko mladino na Koroškem. Od njegovih številnih priredb in samostojnih skladb naj bo omenjena kantata Ustoličenje karantanskega kneza, ki jo je MePZ Gallus večkrat izvajal doma in na gostovanjih. Po vsem tem se ne bomo čudili, da je spomin na dr. Cigana tudi še desetletja po njegovi smrti med koroškimi Slovenci izredno živ.

Dolga leta Ciganov sopotnik je bil Silvo Mihelič, rojen v Trstu. Kakor smo že slišali, sta skupaj pripravila v taborišču pesmarico in učila v orglarski šoli na Kamnu. Poleg dušnega pastirstva v vrsti koroških župnij in priljubljen ljudski misijonar je slovel predvsem kot strog, vendar natančen in dosleden zborovodja. Pevske zbore je vodil v Pliberku, Selah, Tinjah in na Gospodinjski šoli v Št. Rupertu. S svojimi zbori je imel izredne uspehe. S Selani je celo nastopil na avdienci pri papežu Piju XII. Kot harmonizator in skladatelj se je znal odlično vživeti v dušo koroške ljudske pesmi.

Ko je prišel Ivan Matko leta 1950 iz taborišča, kjer je ustanovil in upravljal poklicno šolo, je bil najprej kaplan v Tinjah in od leta 1952 do upokojitve leta 1986 dušni pastir v Selah. Tu je v 34 letih naštudiral približno 100 gledaliških predstav, ustanovil folklorno skupino in športno društvo DSG Sele, ki je s štirimi sekcijami tudi še danes eno najbolj aktivnih slovenskih športnih društev na Koroškem. Kot član odbora Krščanske kulturne zveze je predlagal, da KKZ uredi odnose do matičnega naroda in da zahteva, da bo tudi desnica deležna finančne podpore iz Slovenije. Zagovarjal je korektne odnose do Slovenske prosvetne zveze in usklajeno nastopanje vseh ustanov v Mohorjevi hiši. Bil je velik zagovornik mladine, še posebej študentov, ki so bili zaradi razmer v dunajskem študentskem domu nekaj časa v konfliktu z Mohorjevo.

Janez Rovan je bil kaplan v vrsti podjunskih župnij in od leta 1957 vzgojitelj v fantovskih domovih Mohorjeve družbe. Bil je velik prijatelj mladine, ustanovil je Marijino kongregacijo in po vrnitvi z Opčin, kjer je nekaj časa deloval, skavtsko organizacijo. Vedno je nekaj organiziral, predvsem za mlade. Prvo službo v dušnem pastirstvu krške škofije je nastopil 23. decembra 1946 v Žvabeku. Še isto leto je dal pobudo za trikraljevsko misijonsko akcijo. Trikraljevsko koledovanje, ki ima na Koroškem dolgo tradicijo, je dobilo po njegovi zaslugi nov smisel. Od nekdaj je bila na Koroškem, svojčas tudi v Sloveniji navada, da so šli odrasli, po navadi cerkveni pevci, “kralje pet”. Hodili so od hiše do hiše, in kar so nabrali, denar in užitne darove, so razdelili med seboj. Rovan pa je obiskal leta 1946 prvič z enajstimi ministranti, med temi so bili trije oblečeni v kralje, od Novega leta do sv. Treh kraljev vse družine v fari, večer za večerom, blagoslavljal domove, skupaj so zapeli in pokadili hišo. Darove, ki so jih tako zbrali, pa niso razdelili med seboj, temveč izkupiček poslali misijonarjem v Indijo. Ta misijonska akcija se je najprej razširila po župnijah, kjer so delovali slovenski salezijanci. Akcijo je prelat Blüml spremljal z veliko simpatijo in skrbel za to, da je najprej postala vseškofijska zadeva s centrom na Dušnopastirskem uradu. Ko se je pozneje udeležil dušnopastirskega shoda na Dunaju, je navdušeno poročal o koroški salezijanski iniciativi in predlagal, da bi to akcijo prevzele vse avstrijske škofije. Predlog je bil sprejet, in zdaj hodijo okoli Novega leta ministranti po vsej Avstriji od hiše do hiše, in vsota, ki jo tako naberejo, raste iz leta v leto. Samo na Koroškem se je akcije leta 2005 udeležilo 6.000 deklet in fantov, ki so nabrali 1,1 milijon evrov, na vseavstrijski akciji pa je sodelovalo 90.000 “kraljic in kraljev”, skupni izkupiček pa je bil domala 15 in pol milijonov evrov.

Po letih dušnopastirskega in vzgojnega delovanja v Španiji, na Portugalskem in v Italiji je prišel Mihael Brunec leta 1969 na Koroško. Postal je vzgojitelj v Marijanišču. Svojim gojencem je približal filozofske osnove marksizma in realnega socializma, jih seznanjal s komunistično revolucijo, z usodo Slovencev po svetu in njihovo bogato kulturno dejavnostjo. Posebno živo je znal prikazati vlogo Osvobodilne fronte, saj je bil na tem področju temeljito podkovan. V Buenos Airesu je izšla njegova knjiga Pravi obraz Osvobodilne fronte. Pod njegovim mentorstvom so dijaki začeli izdajati glasilo SRP (Slovenstvo – Resnica –Pravica) in s tem dvignili na Koroškem precej prahu, saj je bila usmeritev lista jasno protikomunistična. Dijake in študente je navduševal za aktivno udejstvovanje v kulturnih društvih in v okviru Koroške dijaške zveze. V politiki je bil vnet zagovornik samostojnih nastopov koroških Slovencev na lokalnih in regionalnih volitvah.

Že v študijskih letih je Vinko Zaletel iz Šentvida nad Ljubljano dvakrat peš prepotoval Koroško. Kolikokrat jo je pozneje prevozil v dušnopastirski službi, kot režiser, fotograf, predvsem pa na svojih neštetih skioptičnih predavanjih, se ne da ugotoviti. Jeseni leta 1948 je nastopil prvo službo v Šmihelu in tam pripravil svojo prvo igro, Petrčkove poslednje sanje. Leto navrh se je dal premestiti v Št. Jakob, kjer je po lastnih besedah preživel svojo najlepšo dobo, v kateri je mogel versko in prosvetno delati. Po njegovi zaslugi se je v okviru Farne mladine izoblikovala ena najboljših ljubiteljskih igralskih skupin na Koroškem. Čeprav je bil sam čisti amater na teatru, je s talentom, izkušnjo in trdno voljo dosegel uspehe, o katerih se je še pozneje dolgo govorilo in se tudi še danes govori. V petih letih, kar je služboval v Št. Jakobu, je naštudiral s SPD Rož, s Farno mladino in deloma z otroško skupino 14 iger in številne krajše prizore za materinski dan, miklavževanje in pustni čas. Vsako igro so doma kazali vsaj štirikrat, po navadi pa so šli še gostovat v sosednje fare in v Podjuno. Rad je pomagal tudi šolskim sestram za sklepne prireditve, z režijo ali vsaj z nasveti. Ko je postal leta 1957 provizor v Vogrčah v Podjuni, se je še več let redno vozil na vaje v Št. Jakob in šentjakobske igralce vsako leto povabil na gostovanje.

V Vogrčah je svoje uspešno delo nadaljeval. Tu je vodil otroško skupino in Farno mladino. Od leta 1960 pa do začetka 90ih let, ko se je moral ločiti zaradi zgubljenega vida in telesne obnemoglosti od ljubljenega gledališča, je z otroško skupino uprizoril tri ducate iger in le nekaj manj s Farno mladino. Tesno je bilo v vseh teh letih tudi njegovo sodelovanje z gospodinjsko šolo v Št. Rupertu, kjer je imel za sodelavko podobno zagnano vzgojiteljico mladine v osebi sestre Gonzage Kobentar. Iz tega igralskega rezervoarja je tudi črpal, ko je leta 1954 uresničeval prvega svojih velikih projektov, misterij “Brezmadežna”, saj je sodelovalo kar trideset šentruperških gojenk. Brezmadežna je bila na sporedu trikrat v veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu, ponovili pa so jo še dvakrat v frančiškanski dvorani v Beljaku, v mestni dvorani v Velikovcu, na župnijskem dvorišču v Št. Jakobu in v Trstu. Vsega skupaj je Brezmadežno gledalo 6.000 ljudi.

Štiri leta pozneje je z domačim društvom naštudiral Miklovo Zalo, šel z njo gostovat v Podjuno in jo ponovil celo v celovškem Mestnem gledališču. Največ slovenskih krajev pa je prepotoval Martin Krpan v dramatizaciji argentinskega Slovenca Joža Vombergarja. To predstavo so videli v Mestnem gledališču in več koroških krajih, v Gorici, Trstu, Mengšu in Domžalah. Z Martinom Krpanom je prvič po vojni prišel tudi Vinko Zaletel spet v Slovenijo, in tako je bil prebit led za odnose med Krščansko kulturno zvezo, katere odbornik je bil dolgo časa, in matico.

Gledališka bera Vinka Zaletela je v celoti gledana zares impozantna. Če seštejemo režije v raznih župnijah, radijske igre in prizore ob sklepnih prireditvah v obeh gospodinjskih šolah, končno še uprizoritve ob materinskih proslavah ipd., pridemo približno na število 110. K temu pa pride še njegova dejavnost kot fotograf in predavatelj. Ko je potoval po vseh celinah in obiskoval slovenske skupnosti, se je nabralo kakih 30.000 fotografskih posnetkov, od teh nad tisoč samo s Koroške. Te slike kazal po vsem svetu in pripovedoval o svojih doživetjih pa je na 2.000 prireditvah.

Ni mogoče v tem časovnem okviru vsega našteti, kar je Vinko Zaletel naredil poleg svojih dušnopastirskih dolžnosti, ko je bogatil naše kulturno življenje. Sam je to svojo dejavnost takole ocenil: “Kako hudo bom moral na sodni dan dajati odgovor, ker sem kot duhovnik “zabil” toliko časa in moči za prosvetne stvari! Toda, ali ni tudi narod božji dar, ki ga je treba ljubiti ne le z lepimi besedami, ampak predvsem z delom, četudi neplačanim?” Za to držo smo Vinku Zaletelu na Koroškem še danes hvaležni in ga ne bomo pozabili. Kakor ne bomo pozabili tudi ostalih begunskih duhovnikov, ki so nam v povojnih letih pomagali na tako visoki ravni držati versko in kulturno življenje.

 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.    Vrnitev na vrh Vrnitev na kazalo      Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2005 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630