SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Duhovnost

 

 

PAPEŽ JANEZ PAVEL II. NA TRGU SV. PETRA RAZGLASIL ŠEST NOVIH BLAŽENIH

25. APRIL 2004

 

Sveti oče je na trgu sv. Petra danes razglasil šest novih blaženih!

- AVGUST CZARTORYSKI, Salezijanec,  je poljski plemič Avgust Czartoryski, rojen v Parizu leta 1858 kot prvorojeni sin poljskega princa Ladislava in princese Marije Amparo, hčere španske kraljice. Prva šolska leta je preživel v Parizu, pod učiteljskim vodstvom sv. Jožefa Kalinowskega. Ob prvih znakih obolelosti za tuberkulozo je pričel z dolgimi potovanji, ki naj bi mu s podnebnimi spremembami izboljšala zdravstveno stanje. Telesnemu trpljenju se je v tem času pridružil še dušni nemir. Čeprav ga je njegov oče vpeljal v diplomatsko kariero, je mladi princ vedno globlje čutil svojo poklicanost v Bogu popolnoma predano življenje. Leta 1883 je v Parizu srečal don Bosca. Ta je bil ob Avgustovem navdušenju zelo previden in ga je šele po posredovanju papeža Leona XIII. pri 29-ih letih sprejel v salezijanski noviciat. Pet let pozneje je bil posvečen v duhovnika, leto zatem pa je umrl zaradi tuberkuloze. Kot plemič je Avgust Czartoryski v vsej preprosti služil najmlajšim. Pri svojem odločanju za duhovni poklic se je vedno posvetoval s svojimi duhovnimi voditelji. Kljub pretresom in nasprotovanju domače družine se mu je njegova velika želja izpolnila. BLAŽENI AVGUST CZARTORYSKI JE LAHKO VZORNIK MLADIH, KI POGOSTO S TEŽAVO ODKRIVAJO GOSPODOVO HOTENJE IN SE ŠE TEŽJE RAVNAJO PO NJEM.

- ALEXANDRINA MARIA DA COSTA se je rodila leta 1904 v kraju Balasar na Portugalskem. Bila je veselo, razposajeno in ljubeče kmečko dekle. Pri 14-ih letih je v nevarnosti, da bi izgubila svojo nedolžnost skočila skozi okno. Posledice štiri metre visokega padca so bile iz dneva v dan hujše in so jo naposled pripeljale do popolne ohromitve. Več kot 30 let se je priklenjena na posteljo žrtvovala za spreobrnjenje grešnikov in za mir v svetu. Štiri leta je vsak petek po tri ure podoživljala Kristusovo trpljenje. Od leta 1942 naprej pa do svoje smrti 13 let in pol pozneje, ni razen vsakodnevne hostije zaužila nobene hrane ne pijače. Je neponovljiva osebnost v svoji preprostosti in pristnosti. Alexandrina Maria da Costa s svojim življenjem nudi spodbudo za oplemenitenje vsega tistega, kar se v življenju predstavlja, kot boleče in žalostno. Njena ljubezen do evharistije in Marije ter njeno mistično življenje, so vzor svetosti. Do leta 1928 je neprestano prosila za čudežno ozdravljenje in se zaobljubila, da bo v primeru uslišanja postala misijonarka. Od trenutka naprej, ko je spoznala, da je postalo trpljenje njena življenjska poklicanost, pa ga je sprejela z velikim veseljem. V tem času je kot izraz globokega združenja s Kristusom doživljala mistična videnja. Neprestano združena z njim je želela biti kot večna luč na tabernaklju ter se vsako sveto mašo skupaj s Kristusom kot žrtev darovala za grešnike.

BILA JE SKRIVNOSTNO IZBRANA ZA APOSTOLA POSVETITVE SVETA BREZMADEŽNEMU MARIJINEMU SRCU. OKTOBRA LETA 1942 JE TAKO PAPEŽ PIJ XII. V FATIMI NA NJEN PREDLOG POSVETIL ČLOVEŠTVO BREZMADEŽNEMU SRCU MARIJINEMU. V kapeli cerkve v Balasarju, kjer počiva telo nove blažene, je zapisano: "GREŠNIKI, ČE VAM LAHKO POSMRTNI OSTANKI MOJE TELESA POMAGAJO PRI ODREŠITVI, SE JIM PRIBLIŽAJTE, STOPITE NANJE IN JIH TEPTAJTE DOKLER NE IZGINEJO. TODA NE GREŠITE VEČ; ne žalite našega Gospoda!" Takšno je bilo njeno življenje za odrešenje duš.

MARIA GUADALUPE GARCIA ZAVALA se je rodila leta 1878 v Mehiki. Pri 23-ih letih se je odločila za Bogu posvečeno življenje in željo po ustanovitvi nove kongregacije, namenjene skrbi bolnikov in ubogih, zaupala svojemu duhovnemu voditelju. Ta jo je podprl in tako je bila ustanovljena kongregacija Služabnic sv. Margarete Marije in ubogih. Mati Lupita se je kot poklican medicinska sestra z vnemo posvečala bolnikom nove bolnišnice, kjer je v začetku primanjkovalo veliko stvari tako v medicinskem kot duhovnem pogledu. V času politično-verske krize v Mehiki, od padca predsednika Diaz-a leta 1911 pa do leta 1936, so Cerkev preganjali številni revolucionarji. V tem času je ona v bolnišnici skrivala nekatere duhovnike in takratnega guadalajarskega nadškofa, kar je bilo smrtno nevarno početje. Poleg tega so sestre oskrbovale tudi vojake iz nasprotne strani. Zaradi tega so vojaki njih ter bolnike branili. Kongregacija je do leta 1963 delovala v 11-ih hišah po vsej Mehiki, po njeni smrti pa so se omenjene redovnice razširile v Peru, Islandijo, Grčijo in Italijo.

EUSEBIA PALOMINO YENES HMP.  Svetost, ki prihaja iz preprostosti in skritega služenja je tista, ki jo je dosegla Eusebia Palomino Yenes, španska redovnica iz Salamanke. Komaj 35-letna je zaradi takrat neozdravljive bolezni sklenila zemeljsko življenje, ki si ga je že v mladosti izbrala med sestrami Hčerami Marije Pomočnice. K tem redovnicam v Salamanki se je priselila že zelo mlada in več let pomagala pri najosnovnejših hišnih opravilih. Leta 1922 je vstopila v noviciat ter dve leti pozneje opravila večne zaobljube. Nato je nadaljevala svoje preprosto življenje tako v redovni skupnosti kot v apostolatu z deklicami in odraščajočimi dekleti. Svetost sestre Eusebie predstavlja tipičen primer, kako je mogoče prek majhnih in na videz nepomembnih vsakdanjih stvari doseči svetost življenja. njeno življenje je še dodatno potrdilo metode preprostosti svetosti, ki sta jo don Bosco in mati Mazzarello razširjala med mladimi.

GIULIA VALLE se je rodila v Aosti na S Italije leta 1847. Po končanem šolanju je vstopila k sestram usmiljenkam v Vercelliju. Na njeno prvo delovno mesto so jo poslali v Hišo sv. Vincenca v Tortono, ki je imela osnovno šolo, kulturne krožke, vzgojni zavod in sirotišnico. Bila je pripravljena postoriti vsako delo, tolažila je trpeče in žalostne. Zaradi svojega razdajanja se je glas o njeni dobroti hitro razširil. K njej so prihajali po nasvete sestre, sirote, učenke, družine, revni in zapuščeni, duhovniki v bližini ustanove sv. Vincenca ter mladi vojaki iz številnih vojašnic v Tortoni.

 Po izvolitvi za predstojnico je še naprej služila vsem potrebnim. Svojim sosestram je dejala, da je  na redovno življenje približno 500 deklet, ki so se odločile za življenje sester usmiljenk.

Laura Montoya, učiteljica misijonov v latinski Ameriki. Njeno otroštvo je bilo zaradi očetove nasilne smrti in odvzema družinskega premoženja zaznamovano z nerazumevanjem, revščino in bolečino. Postala je razgledana za svoj čas, spoštljiva pedagoginja in vzgojiteljica krščanskih generacij, pisateljica in globoko mistično občutljiva osebnost. Leta 1914 je ustanovila redovno družino Misijonark Brezmadežne Marije in Svete Katarine Sienske. S svojo vnemo in željo oznanjati Boga najbolj oddaljenim in revnim prebivalcem pragozda. S sosestrami je ob podpori križanega Kristusa in veliki ljubezni do Marije spoštovala človekovo dostojanstvo in božjo poklicanost indios-ov. Neustrašna misijonarka je zadnjih 9 let svojega življenja preživela na invalidskem vozičku ob neprestanem pisanju in ustnem oznanjevanju žive Cerkve. Umrla je leta 1949, zapustila misijonsko kongregacijo z 90-imi hišami v treh državah ter 467-imi misijonarkami. Trenutno misijonarke, ki jih je ustanovila nova blažena, delujejo po 19-ih državah Amerike, Afrike in Evrope.

 

(Z dovoljenjem p. Janeza Sraka, odgovornega za Vatikansko radio – Slov. program.)

 

 

 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.    Vrnitev na vrh Vrnitev na Duhovnost.     Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2004 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630