19. tabor SVS ob 20. obletnici SVS

Letos smo praznovali okrogli jubiljej na Veliki planini. 

Slovenci po svetu radi govorimo o Sloveniji kot o raju pod Triglavom. Povzpeti se na planino pomeni potopiti se v ta nebesa, zlasti v tako lepem sončnem dnevu.  

Praznovanje 19. tabora Slovencev po svetu je bilo, kot je že tradicionalno, na prvo nedeljo v juliju, ki je posvečena Slovencem po svetu. Ker pa letos društvo Slovenija v svetu praznuje svojih prvih 20 let delovanja, smo se odločili, da gremo na Veliko planino. Zbrali smo ta biser slovenskih planin tudi zato, da se 61 mladih Slovencev, ki je na obisk v Slovenijo prišlo iz Argentine in Kanade, vživi v to naravno okolje, saj so večinoma prvič v Sloveniji. 

 

Veseli smo, da se je nas zbralo tako veliko Slovencev iz vseh vetrov – Slovenije, Francije, Argentine, Kanade, Avstrije, Italije, Nemčije, ZDA ... skoraj 600. To potrjuje, da si Slovenci doma in po svetu želijo medsebojna srečanja, kjer lahko pričujejo o svojem slovenstvu.

V teh dvajsetih letih smo se prizadevali, da bi približevali Slovenijo vsem generacijam posebno mladini, ki še nima osebnega izkustva Slovenije.

Na začetku, prvi tabori so bili izpovedni, namenjeni prvi generaciji, ki dolga desetletja ni smela spregovoriti v svoji lastni domovini. Sledili so tematski tabori o šolstvu, kulturi, ohranjevanju jezika ... Sedaj pa, ko izseljenstvo vodi druga oz. tretja generacija, je namen SVS, da njihovo srce navežemo na Slovenijo. Zato iščemo kraje, kjer je izročilo prednikov lahko posredovano tudi brez besed.

19. tabor Slovencev po svetu je letos potekal s podporo Turistične družbe Velika planina, župnije Stranje in občine Kamnik. Na Zelenem robu je lokalna skupnost sprejela goste po stari planšarski navadi, sledila je sveta maša v kapelici Marije Snežne, ki jo je vodil rektor Vincencijevega doma v Ljubljani, v Parizu rojeni Slovenec Leopold Valant, somaševal pa je  slovenski župnik v Essnu Alojzij Rajk. Gospod Valant je poudaril pomembnost dela društva SVS v zavzetosti pri ohranjanju slovenske identitete po svetu, saj se moramo prizadevati, »da želimo kot narod preživeti«.

Pavlinka Korošec Kocmur je v uvodu programa prikazala nastanek društva takoj po osamosvojitvi, ko smo nekateri v Argentini rojeni Slovenci prišli v Slovenijo za nekaj let. »Tesno smo bili povezani s slovensko skupnostjo, iz katere smo izhajali, a tudi druge slovenske skupnosti so nam postajale domače, ko so izseljenci z vseh koncev sveta prihajali v Slovenijo na obisk. Leto 1991 je povezalo Slovence, stereotipi o izseljencih so se počasi rušili … Mnogi Slovenci iz domovine in sveta so jasno videli, da Slovenija nujno potrebuje »društvo izseljencev za izseljence« – sogovornika,  ki bi imel izkušnjo izseljenstva in bi izseljence obravnaval kot subjekt, kot del narodovega telesa. Tako je bilo leta 1992 registrirano Izseljensko društvo Slovenija v svetu.«

V nadaljnih dvajsetih letih želimo še naprej biti vezni člen med matično Slovenijo in slovenskim življem razpršenim po svetu

Navzoče je pozdravil predsednik društva dr. Branko Zorn, ki je med drugim poudaril, da društvo povezuje Slovence v izseljenstvu s Slovenci v domovini in obenem seznanja tukajšnje znanstvene ustanove o življenju in delu rojakov po svetu. Povezuje se tudi s slovenskimi katoliškimi misijami po Evropi. »Na svojih taborih je društvo SVS podpiralo spodbudne misli in iniciative, izhajajoče iz slovenske družbe. Prineslo je tudi izvirne poglede in ponudbe z namenom, da se spremeni pogled na izseljenstvo oziroma na družbo v Sloveniji.« Za naprej je izrazil željo, da bi bila Slovenija v svetu še naprej v oporo pri spodbujanju slovenske narodne identitete med Slovenci po svetu; zaznal je, da se je v 20 letih našega delovanja družba spremenila, prav tako izseljenstvo. »Takoj po vojni so bili oporečniki režimu prisiljeni izseliti se, malo kasneje je sledila ekonomska emigracija. Obe sta bili strogo nadzorovani. Danes pa obstajajo agencije, ki Slovencem ponujajo delo in boljše življenje v tujini, to je vse uradno, dobro sprejeto, a zelo žalostno.« Na koncu je še poudaril, da je izseljenstvo, sicer pod drugačnim obrazom, še vedno tu, nas izziva in skrbi.

Župan občine Kamnik Marjan Šarec je vsem navzočim voščil prisrčno dobrodošlico »v naročju Kamniških planin«. Izseljencem se je zahvalil, saj »vedno nas učite ljubiti svojo domovino, kajti v tujini jo še bolj pogrešate.« 

 

Poslanec Franc Pukšič, predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki se zavzema, da bi Slovenci v zamejstvu in po svetu imeli svojega predstavnika v slovenskem parlamentu, se je zahvalil izseljencem, saj »… več ste pravzaprav dali, kot bi doma smeli od vas pričakovati. Takrat, ko je bilo treba izbojevati našo samostojno domovino in potem, od mednarodnih priznanj in naprej. Vse to se je razvijalo bistveno hitreje, prav zaradi vas, ki živite v zamejstvu in po svetu in ste se, seveda, zavedali tega pomena … Ali bomo preživeli? Bomo! Slovenke in Slovenci že 14 stoletji živimo na tej zemeljski obli pod Triglavom in to bomo tudi preživeli … Danes nekateri govorijo, da ni vrednot; pri nekaterih, jih res ni; velika večina slovenskega naroda pa je poštenega, delovnega, ljubi svojo domovino in takšen bo tudi slovenski narod ostal naprej.« 

 

Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak je še posebej pozdravila »naše mlade, na katere smo lahko res zelo ponosni, da toliko tisoč kilometrov stran od Slovenije govorijo slovensko, se učijo slovenščine, znajo slovenske pesmi in čutijo, da njihove korenine segajo v Slovenijo …  Slovenija je domovina za vse, ki jo imajo radi in čutijo, da njihove korenine segajo sem. Iz spoštovanja do dediščine jo mnogi Slovenci ohranjate tudi v svetu … Prepričana sem, da tako kot smo leta '90, '91 pogumno šli v samostojno državo, s prepričanjem, da zmoremo, tako bomo zmogli tudi sedaj, ko se srečujemo z različnimi težavami zaradi takšne ali drugačne krize. In mi, Slovenci, smo tisti, ki lahko in moramo za svojo državo največ storiti. Zahvaljujem se tudi vsem vam, ki ste po svetu pomagali pri nastajanju samostojne slovenske države zato, da danes lahko imamo svojo državo, vi ste naši ambasadorji po svetu, vi širite glas o njej povsod naokrog, zato vam hvala.« Ob tej priložnosti je gospa ministrica znova izrekla svoje čestitke izseljenskemu društvu SVS ob praznovanju 20 let delovanja, »ki ima izredno bogat, pester program in ki dejavno pomaga našim izseljencem, tistim, ki se želijo vrniti, ki prihajajo v domovino.«

 

Predsedniki in predstavniki različnih društev v zamejstvu in po svetu so SVS čestitali in se zahvalili za dolgoletno podporo. Med drugimi je vodja slovensko-kanadske skupine Milan Vinčec dejal »V veselje nam je, da se danes z vami srečujemo v raju pod Triglavom. Slovenija je domovina naših staršev in je tudi del nas, ki živimo daleč od nje. Naši predniki so prižgali plamen slovenstva v nas in naša naloga, naša dolžnost je, da se nikoli ne ugasne, da se slovenska pesem nikoli ne utiša in da bo materina beseda vedno zvenela.« 

Predsednik Zedinjene Slovenije v Argentine Franci Žnidar pa je dejal: »Pesnik Tone Kuntner pravi, da Slovenija ni cela brez izseljencev, mi pa nismo celi brez vas. To je pred 20 leti društvo SVS zaznalo in se je podalo v lepo in bogato delo, ki koristi vsem, vsej Sloveniji.«

Dr. Drago Štoka, predsednik Sveta slovenskih organizacij v Trstu je poudaril, da Slovenija »na 21-letnico svojega rojstva ni mogla praznovati vseh mogočih dogodkov, ki se je pred tem zgodilo, od kralja Sama, prek karantanskih knezov, do prve in druge svetovne vojne, saj je to nemogoče, če kdo želi drugače, hoče samo prepir. Mi hočemo, da Slovenija, ki je sedaj postala povsem enakopravna z 21 leti, živi samostojno življenje, ne glede na vso preteklost, dobro ali slabo. Ima vse svoje življenje pred seboj in zato, srečno Slovenija!« Hkrati je pozval državnike, naj razširijo slovensko himno, 7. kitici Prešernove Zdravljice naj dodajo še 2., saj ta govori o nas, kar se za državno himno spodobi, saj je Prešeren predvsem mislil na nas, »Bog živi vse Slovence, Bog živi nam našo deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je, sinov sloveče matere.«

 

Nato so se predstavili slovenski maturantje iz Argentine in Kanade, ki so s svojim programom obogatili Tabor Slovencev po svetu. Mladi iz Argentine so v pesmi, recitaciji in plesu prikazali povezanost dveh domovin, mladi iz Kanade pa so prikazali prehod druge v tretjo generacijo učencev Slovenske šole Brezmadežne in uprizorili Cankarjevo Skodelico kave.

Domačini, folklorna skupina društva upokojencev iz Kamnika, je prikazala plesno izročilo tuhinjske doline. Sledila je zabava z ansamblom Trio domačini. Udeleženci pa so si lahko ogledali in okusili izdelke Velike planine.