Gostovanje Gledališke skupine Slomškovega doma

Gledališka skupina iz Slomškovega doma v svoji igri publiki kot v zrcalu kaže tipično argentinsko družino srednjega sloja. V Langsnerjevi igri »V pričakovanju voza« (Esperando la carroza) betonski Buenos Aires postane oder, na katerem se prepletajo življenja najrazličnejših ljudi.

 

 

 

Program nastopov:

 

  • Torek, 5. februar ob 19. uri: Kulturni dom, Podbrezje 147
  • Sreda, 6. februar ob 19. uri: Kulturni dom KUD, Predoslje 34
  • Četrtek, 7. februar ob 20. uri: Šentjakobsko gledališče v Ljubljani
  • Krekov trg 1
  • Petek, 8. februar ob 18. uri: Kulturni dom Metlika,
  • C. bratstva in enotnosti 25
  • Sobota, 9. februar ob 18. uri: Dom krajanov, Skorba 36 A (pri Ptuju)
  • Nedelja, 10. februar ob 18. uri: Gledališka dvorana v soboškem gradu,
  • Trubarjev drevored 4
  • Ponedeljek, 11. februar ob 19,30: KUD Šentjošt nad Horjulom 13



Sodelujejo:
Mama Kora, mati Aleks Kastelic
Jorge, sin Sandi Žužek
Susana, njegova žena Aleksandra Omahna
Sergio, drugi sin Jože Oblak
Elvira, njegova žena Monika Štefe
Matilde, njuna hči Erika Ribnikar
Antonio, tretji sin Claudio Selan
Mirta, njegova žena Helena Loboda Oblak
Emilia, hčerka Silvija Škerlj Zakrajšek
Felipe, prijatelj Edi Cestnik
Fant, trgovski uslužbenec Dani Cestnik
Pierre, profesor francoščine Polde Malalan

Luči in zvok Matjaž Ribnikar

Režija Aleksandra Omahna

Gledališka dejavnost v Slomškovem domu

Leta 1948, so povojni izseljenci, ob prihodu v Argentino, morali najprej predvsem skrbeti za osebno in družinsko preživetje. Kljub izgubi »raja pod Triglavom« so čutili močno željo po druženju in po kulturni ustvarjalnosti. Nastajala so društva, zbori in gledališke skupine. Na začetku so nastopali po argentinskih odrih; kasneje, ko so zgradili skupne Domove, pa pod domačo streho. V Slomškovem domu v buenosaireškem predmestju Ramos Mejía so sobi prebili steno in tako postala oder. Kasneje so rojaki z mnogimi žrtvami dvignili in v drugo nadstropje postavili veliko dvorano, ki so jo v zadnjem času posodobili z vsemi modernimi gledališkimi pripomočki. Poimenovali so jo po dolgoletnem, danes že pokojnem, predsedniku Matevžu Potočniku.Med domače režiserje so vpisana imena kot Stanko Novak, Ema Kessler in Stanko Jerebič, ki so dolga leta pripravljali gledališke nastope in akademije pri raznih proslavah (obletnice Doma, lokalni Mladinski dan in podobno). To gledališko tradicijo nadaljuje druga in tretja generacija Slovencev, ki zavestno goji slovensko besedo na argentinskih tleh. V to skupino tudi spada režiserka Aleksandra Omahna, ki letos z gledališko skupino gostuje v Sloveniji s komedijo »V pričakovanju voza«.V domači sobotni šoli A. M. Slomška otroci pogosto igrajo otroške igrice in spevoigre, pri katerih imajo odločilno vlogo voditeljice in učiteljice sobotne slovenske šole škofa Antona Martina Slomška. Imena kot Anica Šemrov in Lenčka Malovrh so nepozabna. V novejših časih so njihove naloge prevzele druge, že v Argentini rojene učiteljice, med katerimi lahko omenimo Naniko Šušteršič Rezelj. Gledališke predstave so del živega slovenstva v Slomškovem domu. V tesni povezanosti šole, petja, folklore in drugih izrazov slovenske kulture se življenje slovenske skupnosti ohranja in krepi. Želimo si, da bi živelo še dolgo vrsto let in to tudi upamo!

Nekaj besed o igri

Gledališka skupina iz Slomškovega doma v svoji igri publiki kot v zrcalu kaže tipično argentinsko družino srednjega sloja. V Langsnerjevi igri »V pričakovanju voza« (Esperando la carroza) betonski Buenos Aires postane oder, na katerem se prepletajo življenja najrazličnejših ljudi.
Običajno je nedelja miren dan, posvečen družinskemu življenju. Bratje Jorge, Sergio in Antonio bodo kmalu odkrili najkrutejši, mračni del človekove duše, saj njihove žene sprožijo nenavaden prepir. Mama Kora je simpatična starka, ki želi pomagati ljudem okoli sebe, a kljub dobremu namenu stalno povzroča nevšečnosti med svojimi. Zaradi tega je najbolj prizadeta Jorgejeva žena Susana, ki si zaželi kratek počitek. Zato se napoti k Sergiu s prošnjo, naj vsaj za teden ali dva vzame starko k sebi. Žena Elvira in hčerka Matilde se temu upreta, ravno tako tudi Antonio in njegova žena Mirta, ki sta tudi pri Sergiu na obisku. Pogovor se zapleta in znova se obudijo stari nesporazumi, zamere in ljubosumja , ki se končajo s prepirom; vse skupaj še dodatno zaostri nenadno izginotje Mame Kore .
Zaskrbljeno se lotijo iskanja starke, toda policija jih seznani s kruto novico: naredila je samomor. Ko žalujejo se zberejo vsi trije bratje z ženami, pride pa tudi Korina hčerka Emilija ter prijatelja Pierre in Felipe. Besedni boj se nadaljuje, a ga nenadoma prekine povratek Mame Kore, ki razkrije, da je bila njena odsotnost velika pomota.
V igri avtor ne loči dobrih in slabih ljudi, temveč prikaže življenje v vsej njegovi celovitosti, saj imamo pred seboj čisto običajne,vsakdanje osebe s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi . Smeh prehaja v jok, ta v nestrpnost, ki jo premaga razmislek ...

O avtorju

Jacobo Langsner se je rodil 23. junija 1927 v Romuniji. Ko je bil tri leta star, se je družina preselila v Montevideo v Urugvaj. Leta 1950 doživi svojo prvo premiero, za tem pa se uveljavi kot dramatik z odmevnimi deli v gledališču, filmih in v televiziji. Njegovo ime se redno pojavlja na predstavah v Montevideu in Buenos Airesu kot avtor ali kot scenarist. V svojih delih se redno dotika običajnosti današnje družbe, njene hinavščine in jo začini z neke vrste črnim humorjem.

Fotogalerija